Zgodba Ilke Štuhec: ostal je le nasmeh (FOTO)

Ilka Štuhec - na začetku in koncu smučarske poti. Foto: Aleš Fevžer

Ilka Štuhec: bleščeča smučarska kariera v besedi in fotografiji.

S finalnim hitrostnim koncem v Kvitfjellu je alpskemu smučanju, svoji veliki ljubezni, vsaj na tekmovalni ravni v slovo pomahala 35-letna Ilka Štuhec. Napovedano in pričakovano. Že v preteklem tednu smo povzeti njene ključne dosežke. Tokrat pa jih predstavljamo na nekoliko drugačen način.

Smuči so ji bile položene v zibelko. Prosto smučanje kmalu ni bilo več dovolj. Sledila so prva tekmovanja in prve zmage. Prva je bila tudi na prvi tekmi v kategoriji FIS, pri vsega petnajstih letih.

Prvo prelomnico predstavlja leto 2007. Najprej je v Jaci dobila tako slalomsko kot tudi veleslalomsko preizkušnjo na Evropskem festivalu olimpijske mladine, nemalo zatem pa v Flachauu postala mladinska svetovna prvakinja v slalomu. Začela je osvajati točke evropskega pokala in prvič nastopila tudi v svetovnem pokalu.

Leta 2008 Ilka dobi svojo prvo zmago v evropskem pokalu in osvoji skupno veleslalomsko srebro, postane mladinska svetovna prvakinja v smuku ter se v Crans Montani dokoplje do prvih točk v svetovnem pokalu. Žal je to tudi leto prve hujše poškodbe. Zgodilo se je ob padcu na avgustovskem treningu smuka v Čilu.

Rehabilitaciji sledijo prvi spori s Smučarsko zvezo Slovenije in mukotrpno vračanje. Prvi veliki met se ji posreči leta 2011. Na smuku svetovnega pokala v Lake Louisu preseneti s šestim mestom.

V sezoni 2012/13, ki je minila v znamenju prevlade Tine Maze, Ilka okrepi zbiranje točk, obenem pa doživi krst na članskih velikih tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu v Schladmingu ob Tinini zmagi in hudi poškodbi Lindsey Vonn navduši s šestim mestom v superveleslalomu.

Tudi v sezoni 2013/14 je bila Ilka še vedno ujetnica zdravstvenih težav in boja za preboj. Vseeno se v Beaver Creeku znova povsem približa stopničkam (4. mesto), obenem pa v Sočiju doživi olimpijski krst. Kot novinka je prijetno presenetila z desetim mestom v smuku in 13. v superveleslalomu.

Leta 2015 je Ilka dokončno spoznala, da ji delovanje v okviru reprezentance ne prinaša želenega delovnega okolja. Odloči se za oblikovanje svoje ekipe, v kateri trenersko vlogo prevzame Grega Koštomaj, mama Darja Črno pa je bila serviserka in vodja logistike. Leto zatem sname tudi Rossignolove smuči in prestopi k Stöckliju. Sledi tekmovalna preobrazba.

Ilkina ekipa ob prvi zmagi. Foto: Profimedia

V sezoni 2016/17 Ilka slavi kar sedem zmag in skupno 13 uvrstitev na stopničke. Zimo konča kot druga smučarka svetovnega pokala, prva v smuku in kombinaciji ter druga v superveleslalomu. “Spotoma” pa v St. Moritzu postane še svetovna prvakinja.

Sanjski sezoni sledi podpis pogodbe z Milko, nato pa tik pred prvo tekmo nova huda poškodba kolena, po kateri sezono konča še pred pravim začetkom.

Leta 2018 se Ilka vrne na tekme svetovnega pokala. Po ogrevanju “udari” z zmagama v Val Gardeni. Skupno se štirikrat zavihti na stopničke in v Aareju 2019 še drugič postane svetovna prvakinja. Sanjsko sezono nato predčasno konča po novem padcu v Crans Montani.

Ob novem vračanju se je soočila s številnimi preprekami. Sezono 2019/20 konča brez stopničk, pa čeprav jih v Garmisch-Partenkirchnu zgreši le za dve desetinki. Še slabše ji je šlo v naslednjih dveh sezonah.

Leta 2022 se je prvič pojavil namig o slovesu. Ilka ga zavrne, sname Stöcklijeve smuči in postane obraz Kästleja. Sledi vnovičen zasuk – v sezoni 2022/23 se štirikrat uvrsti na stopničke, od tega dvakrat na najvišjo. Hkrati osvoji srebro v smukaškem seštevku svetovnega pokala.

Zadnjo uvrstitev med najboljše tri zabeleži 23. 3. 2024, ko smuk v Saalbachu končan na drugem mestu.

Sezona 2025/26 je njena poslovilna. V Cortini d’Ampezzo se dokončno sprijazni z dejstvom, da bo kariero končala brez olimpijske kolajne.

22. marec 2026 je prinesel še njen 252. nastop v svetovnem pokalu. Ta je bil tudi zadnji. V norveškem Kvitfjellu je brez velikega blišča na superveleslalomski tekmi sklenila svojo kariero. V cilju so jo pričakali člani njene najožje ekipe in Mariborčanka je kariero končala tako, kot jo je peljala večino svoje športne poti – med solzami in smehom.